Home-slovenščina


Koncentracijsko taborišče v Viscu – pozabljena zgodba

 

Visco, občina videmske pokrajine, po površini med najmanjšimi v Italiji, se od leta 2001 naprej sooča z vprašanjem namenskosti opuščenih vojašnic, raznolikim problemom, ki se pojavlja tudi v drugih okoljih.

Gre za ogromne in naglo propadajoče površine, ki so še vedno v državni posesti oziroma, v nekaterih primerih, v lasti občin; doslej se še ni uresničil predlog, da bi jih namenili za potrebe civilnega prebivalstva.

Stanje drugod je v marsičem podobno, čeprav z mnogoterimi posebnostmi; v primeru Visca gre za 120.000 kvadratnih metrov veliko območje, kjer je več stoletij potekala meja. Tu je skoraj v celoti ohranjena prvotna urbanistična in arhitektonska oblika koncentracijskega taborišča, ki je stalo od februarja do septembra 1943 in bilo zgrajeno za ljudi, zajete v Jugoslaviji.

Leta 2008 sta italijanski minister za zunanje zadeve in njegov nemški kolega obiskala Rižarno pri Sveti Soboti v Trstu, kjer sta izrekla nekaj plemenitih besed. Za povsem fašistična taborišča je zgodba drugačna; slikovito, vendar zgovorno, bi lahko rekli, da se pod preprogo še vedno raje pometajo smeti zgodovine.

Obramba spomina postane v tem primeru moralna zapoved, ki presega lokalni okvir.

Tu se soočamo s šestimi stoletji zgodovine sui generis, brez primere, skorajda nedojemljive za današnji čas. Prizadevati si moramo, da je ne bi brezglavo in namerno obšli zaradi nevednosti, v želji, da jo potisnemo na rob, kljub občutku krivde; da se, s tem ko z njo manipuliramo, izognemu neprijetnim vprašanjem; da gledamo na dobiček v domačem mikrookolju, ne pa na kulturne razsežnosti, katerih pomen sega dlje od samega kraja, regije in države.

Če ga opazujemo iz vseh zornih kotov, celo z ideološkega gledišča, polnega predsodkov, ta prostor z nekaj sto metri ravne površine (z zdajšnjimi vojašnicami, še prej pa s taboriščem) odstira poseben svet.

Potrebno mu je prisluhniti, saj sicer res lahko postane navaden prostor, z nekaj sto metri bolj ali manj redko porasle zemlje, ki zgolj zaseda ta prostor, ne glede na to, da je dramatično zaznamoval usodo ljudi.

Meja – beseda, ki odmeva tu že več stoletij.

Celo vsemogočni Rimljani so si, zaradi nje, drznili zmotiti najvišje božanstvo.

Rimljani so postali talci nacionalistične miselnosti, ki je izbruhnila na dan šele v našem času, potem ko je njihov vpliv segel v 19. stoletje, čas pomladi narodov oziroma polomije, ko se je uveljavil nesmiselni občutek večvrednosti, v slogu »meni je dovoljeno, tebi ne«.

Tu ni šlo za »dobro mejo«, kot jo je označil furlanski pesnik Celso Macor, in za sinergijo z mejaši, ampak za nedodelan prostor, ki se je naduto postavljal med narode in močno pogojeval njihove medsebojne odnose in skupno bivanje.

Na ideološko preprost, nikakor pa plehek, način lahko razumemo argumente drugih; z mejo so povezani znanje in osebne izkušnje, s tem da je sčasoma postala družbeni dejavnik.

Ko je na začetku 14. stoletja meja razdelila beneška ozemlja na zahodu in goriško grofijo na vzhodu, je nastalo stičišče med beneško-latinskim, slovanskim, nemškim in madžarskim svetom.

Meja je povzročila pozitivne spremembe, npr. v umetnosti in trgovini na drobno, kot tudi negativne pojave. Sem lahko prištevamo tihotapstvo; banditizem, ki je cvetel zaradi odsotnosti moderne državne organizacije; manjše spore, ki so jih podžigali mogočniki v posebnih okoliščinah (prestopanje meje, ropanje živine, carinski spori, izterjava davkov, itd.).

Napoleonov čas (1797-1815) je bil razgiban. Zaradi napačno naslovljene maše z zahvalnico (Te Deum) je videmski nadškof Baldassare Rasponi tvegal, da ga postavijo pred strelski vod, kar je privedlo, da je župnik iz Gradišča, Sigfrido Baselli, prekinil s to prakso). Vendar velikih sprememb ni bilo niti  po vojni leta 1866, ko so začrtali mejo med italijansko kraljevino in avstrijsko cesarstvo. Uradno se je stanje spremenilo šele leta 1920, s priključitvijo teh ozemelj k Italiji. Je pa prišlo vmes do drugih sprememb, začenši z ustanovitvijo Palmanove (1593), čudovitega mesta-trdnjave, pravcatega živega mravljišča, ki je postopno zmanjšalo pomen Gradišča.

Pod Napoleonom je postala meja premična in torej spremenljiva; spet se je utrdila po Dunajskem kongresu (1815), ko je ločila Ilirsko kraljestvo, na vzhodu, in Lombardsko-beneško kraljestvo, na zahodu, vendar vse to v okviru avstrijskega (od leta 1867 naprej avstro-ogrskega) cesarstva.

Leta 1915 je prišlo do italijanske zasedbe; na mestu, kjer so potem postavili vojašnice, so sprva kar pod šotori uredili bolnišnico.

Po bitki pri Kobaridu leta 1917 je nastal Borgo Piave, aborišče s 400 begunci, ki so se zaradi fronte umaknili z levega brega te reke.

Po prvi svetovni vojni je bilo tam artilerijsko skladišče, leta 1914 pa vojašnica s kovačnico za izdelavo podkev. Ta je opremila konjeniške edinice, ki so sodelovale pri napadu na Jugoslavijo 6. aprila 1941.

 

 

 

Od februarja do septembra 1943 je bilo tu koncentracijsko taborišče; zavzemalo je bistveno večjo površino od zdajšnjih približno 120.000 kvadratnih metrov.

 

 

 

To je potekalo v kontekstu brezumnega procesa raznarodovanja Slovencev (čeprav so bili med interniranci tudi Srbi, Hrvati, Bosanci, Črnogorci, itd.), kamor moramo prišteti tudi taborišča v Gorici, Zdravščinah in  Fossalonu (oba na Goriškem), Gonarsu (na Videmskem), Monigu (Treviso), Boscochiesanuovi (Padova).

 

 

Pozneje je bilo tam skladišče Wehrmachta. Leta 1944 je skupina kakih tridesetih partizanov pod vodstvom Ilaria Tonellija (Martella) v drzni akciji odpeljala tovornjak s prikolico polno orožja.

Skupil jo je edinole Rolf, lepo rejen volčjak marešala, ki je poveljeval objekt; bil je namreč izurjen, da napade tiste, ki so nosili orožje.

Leta 1945 so Angleži tu razorožili 15-20.000 četnikov.

Po vojni so vojašnico poimenovali po Luigiju Sbaizu, vojaku, ki je sodeloval z zavezniškimi silami v bojih v severni Italiji; po smrti so ga odlikovali z zlato medaljo.

Leta 1947 so v objektu domovali finančni stražniki in karabinjerji, ki so kmalu potem šli službovat v Gorico.

Nato je tu služilo vojsko na tisoče mladih iz vse Italije, kar je trajalo do leta 1996. Objekt je leta 2001 prevzela Občina Visco.

Ob vsem tem je težko zavrniti predlog za ohranitev tistega, kar je ostalo od taborišča (vojašnica je le majhen del tega). Tu je potrebno izdelati predvsem načrt za »obmejni muzej«, ki si ga avtor tega zapisa zamišlja v stavbi nekdanje avstrijske carinarnice. To zamisel podpira več razumnikov, začenši z Borisom Pahorjem, in drugih državljanov. Šlo naj bi za dinamičen muzej, ne pa za kup starih predmetov, za študijski prostor, kraj, kjer bi razpravljali in kresali mnenja. Lahko bi razpravljali o vplivu evropskega duha, npr. v času beneško-avstrijske vojne pri Gradišču (1615-1617), o srednjeevropskem prostoru, o značilnostih balkanskega, skandinavskega in ne nazadnje mediteranskega sveta.

Ugotavljali bi, da je bila meja prostor za gospodarsko in kulturno izmenjavo (tu je delovala ena od dveh carinarnic v terezijanski dobi), s tem da je kultura mišljena v najširšem pomenu besede, z vsemi odtenki, od načina razmišljanja do umetnosti oziroma politično-inštitucionalnih vidikov. Lahko bi preučevali meje na drugih področjih, vključno na duhovni ravni, ki ponovno vznemirja Italijane.

 

V tem kraju bi ne preučevali samo te pojave, ampak bi dali tudi možnost strokovnjakom, da se s študijskim pristopom zazrejo v zgodovino; ne gre toliko za podoživljanje zgodovinskih trenutkov, kot za izluščenje najsvetlejših človeških lastnosti na kulturnem torišču, predvsem tistih, ki so osredotočene na medčloveške stike.

Ferruccio Tassin

(prevod iz italijanščine Ivan Vogrič)

 


 

 


 

Lascia un commento